SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 15. marca 2007 (jezik postopka: italijanščina)
„Osma direktiva o DDV – Člena 2 in 5 – Davčni zavezanci, katerih sedež ni na ozemlju države – Pomotoma plačani davek – Postopki za vračilo“
V zadevi C-35/05,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (Italija) z odločbo z dne 23. junija 2004, ki je prispela na Sodišče 31. januarja 2005, v postopku
Reemtsma Cigarettenfabriken GmbH
proti
Ministero delle Finanze,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, P. Kūris, J. Klučka, J. Makarczyk in G. Arestis (poročevalec), sodniki,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. marca 2006,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Reemtsma Cigarettenfabriken GmbH S. Pettinato, avvocato,
– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. De Bellisom, avvocato dello Stato,
– za Komisijo Evropskih skupnosti M. Afonso in M. Velardo ter A. Aresu, zastopniki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 8. junija 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2 in 5 Osme direktive Sveta 79/1072/EGS z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (UL L 331, str. 11, v nadaljevanju: Osma direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Reemtsma Cigarettenfabriken GmbH (v nadaljevanju: Reemtsma) in Ministero delle Finanze (ministrstvom za finance), ker je to družbi zavrnilo delno vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), naloženega za storitve oglaševanja in trženja, ki so bile zanjo opravljene v Italiji.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Člen 2 Osme direktive določa:
„Vsaka država članica pod spodaj navedenimi pogoji vrne davčnemu zavezancu, ki nima sedeža na ozemlju države, ima pa sedež v drugi državi članici, vsakršen davek na dodano vrednost, zaračunan za storitve ali za premičnine, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju države, ali zaračunan ob uvozu blaga v državo, v kolikor se to blago oz. storitve uporabljajo za namene transakcij iz člena 17(3)(a) in (b) Direktive 77/388/EEC in za opravljanje storitev iz člena 1(b).“
4 Člen 5, prvi odstavek, Osme direktive določa:
„Za namene te direktive mora blago in storitve, za katere se lahko vrne davek, izpolnjevati pogoje, določene v členu 17 Direktive 77/388/EEC, kot veljajo v državi članici, ki davek vrača.“
5 Člen 9(2)(e) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/111/EGS z dne 14. decembra 1992 (UL L 384, str. 47, v nadaljevanju: Šesta direktiva), določa:
„Za kraj, kjer so navedene storitve opravljene, če se opravijo za naročnika s sedežem v Skupnosti, vendar ne v isti državi, kjer ima izvajalec sedež, se šteje kraj, kjer ima naročnik sedež svoje dejavnosti ali kraj, kjer ima stalno poslovno enoto, za katero se opravi storitev, ali če takšen kraj ne obstaja, kraj, kjer ima naročnik stalno prebivališče ali začasno [običajno] prebivališče:
[…]
– oglaševanje,
[…]“
6 Člen 17 Šeste direktive določa:
„Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.
2. Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
a) davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec na ozemlju države;
[…]
3. Države članice vsakemu davčnemu zavezancu tudi odobrijo pravico do odbitka ali vračila davka na dodano vrednost iz odstavka 2, če se blago in…
