Danes je 28.3.2024

Input:

Odbitek DDV od gradnje stanovanjske hiše - uporaba enega prostora za poklicne namene (C-25/03)

21.4.2005, Vir: InfoCuria - Sodna praksa SodiščaČas branja: 37 minut

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 21. aprila 2005 (Jezik postopka: nemščina)

„Davek na dodano vrednost – Šesta direktiva o DDV – Gradnja stanovanjske hiše za zakonca, ki tvorita skupnost, ki sama ne opravlja gospodarske dejavnosti – Uporaba enega prostora za poklicne namene s strani enega od solastnikov – Davčni zavezanec – Pravica do odbitka davka – Pravila za uveljavljanje te pravice – Zahteve glede računa“

V zadevi C-25/03,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (Nemčija) z odločbo z dne 29. avgusta 2002, ki je prispela na Sodišče 23. januarja 2003, v postopku

Finanzamt Bergisch Gladbach

proti

HE,      

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, R. Schintgen (poročevalec), G. Arestis in J. Klučka, sodniki,

generalni pravobranilec: M. A. Tizzano,

sodna tajnica: K. Sztranc, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. septembra 2004,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Finanzamt Bergisch Gladbach A. Eich, zastopnik,

–        za g. HE C. Fuhrmann, odvetnik, in K. Korn, Steuerberater,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti E. Traversa in K. Gross, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. novembra 2004

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2, 4, 17, 18 in 22 Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva), in sicer tako njihove izvirne različice kakor tudi različice, ki izhaja iz Direktive Sveta 91/680/EGS z dne 16. decembra 1991 o dopolnitvi skupnega sistema davka na dodano vrednost in o spremembi Direktive 77/388/EGS zaradi odprave davčnih meja (UL L 376, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva).

2        Ta predlog je bil predložen v okviru spora med Finanzamt Bergisch Gladbach (v nadaljevanju: Finanzamt) in g. HE, namen predloga pa je opredeliti, ali, in če je odgovor pritrdilen, v kolikšni meri je lahko g. HE, ki je skupaj z ženo solastnik stanovanjske nepremičnine, v kateri enega od prostorov uporablja izključno v poklicne namene, upravičen do odbitka davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), obračunanega od izgradnje te nepremičnine.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        Člen 2 naslova II Šeste direktive, naslovljenega „Področje uporabe“, se glasi:

„Predmet davka na dodano vrednost je naslednje:

1.      dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;

2.      uvoz blaga.“

4        Člen 4 naslova IV te direktive, naslovljenega „Davčni zavezanci“, se glasi:

„1.      ,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjer koli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost iz odstavka 2, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.

2.      Gospodarske dejavnosti iz odstavka 1 obsegajo vse dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi in dejavnostmi samostojnih poklicev. Za gospodarsko dejavnost se šteje zlasti izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.

[…]“

5        V odstavku 1 člena 5 („Dobava blaga“) naslova V iste direktive, naslovljenega „Obdavčljive transakcije“, je določeno:

„,Dobava blaga‘ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.“

6        V členu 17 („Nastanek in obseg pravice do odbitka“) naslova XI Šeste direktive, naslovljenega „Odbitki“, je določeno:

„1.      Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.

2.      Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:

(a)      davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec;

[…]

6.      Najkasneje pred potekom štirih let od datuma začetka veljavnosti te direktive Svet na predlog Komisije soglasno odloči, kateri izdatki niso upravičeni do odbitka davka na dodano vrednost. Davek na dodano vrednost v nobenem primeru ni odbiten za izdatke, ki niso nedvomno poslovni izdatki, kot so izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo ali reprezentanco.

Do začetka veljavnosti zgornjih pravil lahko države članice ohranijo vse izključitve, določene v njihovih nacionalnih zakonodajah ob začetku veljavnosti te direktive.

[…]“

7        V času, na katerega se nanaša postopek v glavni stvari, je bila sprejeta Direktiva 91/680, ki s členom 3 države članice zavezuje, da svoj sistem DDV prilagodijo določbam te direktive in sprejmejo potrebne ukrepe, da bodo te prilagoditve začele veljati 1. januarja 1993. Zgoraj navedeni člen 17(2), kakor je bil spremenjen z Direktivo 91/680, se glasi:

„2.      Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:

(a)      davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec, ki je dolžan plačati davek na ozemlju države;

[…]“

8        Člen 18 („Pravila za uveljavljanje pravice do odbitka“), ki je prav tako vključen v naslov XI Šeste direktive, se glasi:

„1.      Za uveljavljanje svoje pravice do odbitka mora davčni zavezanec:

(a)      za odbitke po členu 17(2)(a) imeti račun, sestavljen v skladu s členom 22(3);

[…]“

9        V členu 22 („Obveznosti po notranjem sistemu“) naslova XIII Šeste direktive, naslovljenega „Obveznosti oseb, ki so dolžne plačati davek“, je določeno:

„[…]

3. (a) Vsak davčni zavezanec za vsako dobavo blaga in storitev, ki jo opravi drugemu davčnemu zavezancu, izda račun ali drug dokument, ki se priznava kot račun, in hrani kopijo vseh izdanih dokumentov.

         […]

(b)      Račun mora jasno izkazovati ceno brez davka in pripadajoči davek po posameznih stopnjah pa tudi kakršne koli oprostitve.

(c)      Države članice določijo merila za odločanje, ali se dokument prizna kot račun.

[…]

8.      […] lahko države članice naložijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno odmero in pobiranje davka ter preprečevanje goljufij.

[…]“

10      Člen 22, kakor je bil spremenjen z zgoraj navedeno direktivo 91/680, se glasi:

„[…]

3. (a) Vsak davčni zavezanec izda račun ali drug dokument, ki se priznava kot račun, za blago in storitve, ki jih je dobavil ali opravil drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec. […] Davčni zavezanec shrani kopijo vsakega izdanega dokumenta.

         […]

(b)      Račun mora jasno izkazovati ceno brez davka in pripadajoči davek po posameznih stopnjah kot tudi kakršne koli oprostitve.

         […]

(c)      Države članice določijo merila za določitev, ali se dokument lahko prizna kot račun.

[…]

8.      Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje davka in za preprečevanje davčnih utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih