SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 28. junija 2007 (jezik postopka: nemščina)
„Šesta direktiva o DDV – Člen 17(3) in (4) – Vračilo DDV – Osma direktiva o DDV – Vračilo DDV davčnim zavezancem, katerih sedež ni v državi – Člena 3(b) in 9, drugi odstavek – Priloga B – Potrdilo o statusu davčnega zavezanca – Pravni pomen – Trinajsta direktiva o DDV – Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža na ozemlju Skupnosti – Člen 1, točka 1 – Pojem sedeža gospodarske dejavnosti“
V zadevi C-73/06,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Finanzgericht Köln (Nemčija) z odločbo z dne 19. januarja 2006, ki je prispela na Sodišče 8. februarja 2006, v postopku
Planzer Luxembourg Sàrl
proti
Bundeszentralamt für Steuern,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi K. Lenaerts (poročevalec), predsednik senata, E. Juhász, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, J. Malenovský in T. von Danwitz, sodnika,
generalna pravobranilka: V. Trstenjak,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, so jih predložili:
- za Planzer Luxembourg Sàrl P. Widdau, Steuerberater,
- za nemško vlado M. Lumma in U. Forsthoff, zastopnika,
- za francosko vlado G. de Bergues in J.‑C. Gracia, zastopnika,
- za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj s S. Fiorentinom, avvocato dello Stato,
- za luksemburško vlado S. Schreiner, zastopnik,
- za Komisijo Evropskih skupnosti D. Triantafyllou, zastopnik,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 19. aprila 2007
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3(b) in 9, drugi odstavek, in Priloge B k Osmi direktivi Sveta 79/1072/EGS z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (UL L 331, str. 11, v nadaljevanju: Osma direktiva) ter člena 1, točka 1, Trinajste direktive Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti (UL L 326, str. 40, v nadaljevanju: Trinajsta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Planzer Luxembourg Sàrl, družbo luksemburškega prava, in Bundeszentralamt für Steuern (v nadaljevanju: nemška davčna uprava) zaradi zavrnitve zahtevkov za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ki ga je ta družba plačala pri nakupu goriva v Nemčiji.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
Šesta direktiva
3 Člen 17 Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva) vsebuje v odstavkih 2 in 3 naslednje določbe:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
a) [DDV] ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec, ki je zavezan za davek v državi;
[…]
3. Države članice vsakemu davčnemu zavezancu tudi odobrijo pravico do odbitka ali vračila [DDV] iz odstavka 2, če se blago in storitve uporabljajo za namene:
a) transakcij v zvezi z gospodarskimi dejavnostmi iz člena 4(2), opravljenih v drugi državi, ki bi bile upravičene do odbitka davka, če bi bile opravljene na ozemlju države;
[…]“
4 Pogoji in postopki pravice do vračila, določeni v členu 17(3) Šeste direktive, se razlikujejo glede na to, ali ima tuji davčni zavezanec, ki so mu blago in storitve, ki se uporabijo za njegove obdavčljive transakcije, namenjene, sedež v drugi državi članici ali zunaj Evropske skupnosti. Prvi primer se nanaša na Osmo, drugi pa na Trinajsto direktivo.
Osma direktiva
5 Člen 1 Osme direktive določa:
„Za namene te direktive pomeni davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju države osebo […], ki […] v tej državi ni imela niti sedeža svoje gospodarske dejavnosti, niti stalne poslovne enote, iz katere se opravljajo poslovne transakcije; niti ni imela, če tak sedež ali poslovna enota ne obstajata, svojega stalnega ali običajnega bivališča in ki […] ni opravila prometa blaga oz. storitev, za katerega se šteje, da je bil opravljen v tej državi […]“
6 Člen 2 te direktive določa:
„Vsaka država članica pod spodaj navedenimi pogoji vrne davčnemu zavezancu, ki nima sedeža na ozemlju države, ima pa sedež v drugi državi članici, vsakršen [DDV], zaračunan za storitve ali za premičnine, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju države […]“
7 Člen 3(b) Osme direktive določa, da mora davčni zavezanec, da bi bil upravičen do vračila, „predložiti dokazilo v obliki potrdila, ki ga izda uradni organ države, v kateri ima sedež, da je zavezanec za [DDV] v tej državi“.
8 V skladu s členom 6 Osme direktive države članice ne smejo, razen obveznosti, določenih s to direktivo, med drugim v členu 3, davčnemu zavezancu iz člena 2 te direktive naložiti „nobene dodatne obveznosti razen obveznosti, da v posebnih primerih posreduje potrebne podatke za odločanje o upravičenosti zahtevka za vračilo davka“.
9 Člen 9, drugi odstavek, Osme direktive določa,…
