SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 9. septembra 2021 (jezik postopka: španščina)
„Predhodno odločanje – Harmonizacija zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Osma direktiva 79/1072/EGS – Členi 3, 6 in 7 – Postopki za vračilo davka na dodano vrednost (DDV) – Davčni zavezanci, katerih sedež ni na ozemlju države – Zavrnitev vračila plačanega DDV – Dokumenti, ki utemeljujejo pravico do vračila – Nepredložitev dokazil v določenem roku“
V zadevi C‑294/20,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Audiencia Nacional (osrednje sodišče, Španija) z odločbo z dne 5. marca 2020, ki je na Sodišče prispela 1. julija 2020, v postopku
GE Auto Service Leasing GmbH
proti
Tribunal Económico Administrativo Central,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, E. Juhász (poročevalec) in C. Lycourgos, sodnika,
generalni pravobranilec: E. Tanchev,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za GE Auto Service Leasing GmbH A. Azpeitia Gamazo in A. Albarrán Jiménez, abogados,
– za špansko vlado S. Jiménez García in M. J. Ruiz Sánchez, agenta,
– za češko vlado M. Smolek, O. Serdula in J. Vláčil, agenti,
– za estonsko vlado N. Grünberg, agentka,
– za grško vlado M. Tassopoulou, S. Trekli in G. Avdikos, agenti,
– za Evropsko komisijo L. Lozano Palacios in J. Jokubauskaitė, agentki,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Osme direktive Sveta z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (79/1072/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 79, v nadaljevanju: Osma direktiva o DDV).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo GE Auto Service Leasing GmbH (v nadaljevanju: Auto Service) in Tribunal Económico-Administrativo Central (osrednja komisija za gospodarske in upravne zadeve, Španija) zaradi zavrnitve vračila davka na dodano vrednost (DDV), ki ga je zaračunala ta družba.
Pravni okvir
Pravo Unije
Šesta direktiva o DDV
3 Člen 17 Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/18/ES z dne 14. februarja 2006 (UL 2006, L 51, str. 12) (v nadaljevanju: Šesta direktiva o DDV), določa:
„1. Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.
2. Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
(a) davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec;
(b) davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za uvoženo blago;
(c) davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan v skladu s členoma 5(7)(a) in 6(3).
3. Države članice vsakemu davčnemu zavezancu tudi odobrijo pravico do odbitka ali vračila davka na dodano vrednost iz odstavka 2, če se blago in storitve uporabljajo za namene:
(a) transakcij v zvezi z gospodarskimi dejavnostmi iz člena 4(2), opravljenih v drugi državi, ki bi bile upravičene do odbitka davka, če bi bile opravljene na ozemlju države;
(b) transakcij, oproščenih v skladu s členom 14(1)(i) in členoma 15 in 16(1)(B), (C) in (D) ter odstavkom 2;
(c) katerih koli transakcij, oproščenih v skladu s členom 13B(a) in (d), odstavki 1 do 5, če ima naročnik sedež izven Skupnosti ali če so te transakcije neposredno povezane z blagom, namenjenim izvozu v državo izven Skupnosti.
[…]“
4 Člen 28f navedene direktive določa:
„[…]
4. Davek na dodano vrednost iz odstavka 3 se vrne:
– davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža na ozemlju države, imajo pa sedež v drugi državi članici, v skladu s podrobnimi izvedbenimi pravili iz [Osme direktive o DDV],
[…]“
Osma direktiva o DDV
5 Člen 2 Osme direktive o DDV določa:
„Vsaka država članica pod spodaj navedenimi pogoji vrne davčnemu zavezancu, ki nima sedeža na ozemlju države, ima pa sedež v drugi državi članici, vsakršen davek na dodano vrednost, zaračunan za storitve ali premičnine, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju države, ali zaračunan ob uvozu blaga v državo, v kolikor se to blago oz. storitve uporabljajo za namene transakcij iz člena 17(3)(a) in (b) [Šeste direktive o DDV] in za opravljanje storitev iz člena 1(b).“
6 Člen 3 te direktive določa:
„Da bi bil upravičen do vračila, mora vsak davčni zavezanec iz člena 2, ki ne dobavlja blaga ali storitev, za katere se šteje, da so dobavljene na ozemlju države, storiti naslednje:
(a) pristojnemu organu iz prvega odstavka člena 9 poslati zahtevek, katerega vzorec se nahaja v Prilogi A. K zahtevku mora priložiti izvirnike računov ali uvozne dokumente. Države članice morajo dati prosilcem na voljo kratko obvestilo, v katerem morajo vsekakor biti vsaj tisti podatki, ki so navedeni v Prilogi C;
(b) predložiti dokazilo v obliki potrdila, ki ga izda uradni organ države, v kateri ima sedež, da je zavezanec za davek na dodano vrednost v tej državi. Vendar, kadar pristojni organ iz prvega odstavka člena 9 že ima v svoji posesti takšno dokazilo, davčni zavezanec ni dolžan predložiti novega dokazila eno leto od datuma, ko je uradni organ države, v kateri ima ta sedež, izdal prvo potrdilo. Države članice ne smejo izdajati potrdil davčnim zavezancem, ki so deležni davčne oprostitve na podlagi člena 24(2) [Šeste direktive o DDV];
(c) s pisno izjavo potrditi, da ni dobavljal nikakršnega blaga oz. storitev, za katere se šteje, da so bile dobavljene na ozemlju države v obdobju iz prvega in drugega stavka prvega pododstavka člena 7(1);
(d) obvezati se, da bo povrnil vse pomotoma prejete vsote.“
7 Člen 4 navedene direktive določa:
„Da bi bil upravičen do vračila, mora vsak davčni zavezanec iz člena 2, ki na ozemlju države ne dobavlja blaga ali storitev, za katere se šteje, da so bile dobavljene v državi, razen storitev iz člena 1(a) in (b), storiti naslednje:
(a) izpolniti zahteve, določene v…
