Pojasnilo davčnega organa navajamo v celoti.
Pojasnilo DURS, št. 4230-300/2009-1, 30. 10. 2009
"Danes, 30. 10. 2009, je v Uradnem listu RS, št. 85/09, objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1B, s katerim se od 1. 1. 2010 dopolnjuje in spreminja vsebina veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost.
V nadaljevanju pojasnjujemo najpomembnejše spremembe in dopolnitve ZDDV-1B:
UVOD
Vzpostavitev notranjega trga, globalizacija, deregulacija in tehnološke spremembe so skupaj povzročile ogromne spremembe obsega in vzorca transakcij s storitvami. Za nemoteno delovanje notranjega trga so bili zato v skladu s strategijo Evropske komisije (v nadaljnjem besedilu: Komisija) o posodobitvi in poenostavitvi delovanja skupnega sistema DDV spremenjeni predpisi o kraju opravljanja storitev iz Direktive Sveta 2006/112/ES1. S sprejetjem Direktive Sveta 2008/8/ES2 o spremembi glede kraja opravljanja storitev so bila uvedena nova pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev, ki jih morajo države članice Evropske unije prenesti v nacionalne zakonodaje.
Predstavljene so tudi novosti, prenesene iz Direktive Sveta 2008/9/ES3 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici.
Na podlagi določb Direktive Sveta 2008/117/ES4 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost za boj proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijami znotraj Skupnosti, je v zakonu na novo urejeno obdobje poročanja o transakcijah znotraj Skupnosti in rok za predložitev rekapitulacijskih poročil.
Predstavljeni pa so še nekateri dodatni ukrepi za preprečevanje goljufij na področju DDV ter poglavitne rešitve zakona v zvezi z nižjimi stopnjami DDV, povišanjem pavšalnega nadomestila za kmete in povišanjem limita za posebno ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji.
Vse navedene novosti in spremembe se bodo v Republiki Sloveniji začele uporabljati 1. januarja 2010, razen nekaterih, ki se bodo začele uporabljati 1. januarja 2011, 2013 in 2015.
1. POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA GLEDE KRAJA OPRAVLJANJA STORITEV
Svet Evropske unije je ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, predloga Komisije, mnenja Evropskega parlamenta ter mnenja Evropskega ekonomsko–socialnega odbora ter ob upoštevanju obdavčitve storitev po načelu namembnega kraja sprejel Direktivo Sveta 2008/8/ES o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev.
Ob upoštevanju dejstva, da bi moral biti za vsako opravljanje storitev kraj obdavčitve načeloma kraj dejanske potrošnje, kar spreminja splošno pravilo za kraj opravljanja storitev, so zaradi administrativnih razlogov in razlogov politik držav članic Evropske unije še vedno potrebne določene izjeme od tega splošnega pravila.
S sprejetjem Direktive Sveta 2008/8/ES glede kraja opravljanja storitev so bila uvedena nova pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev. Predvidena je postopna uveljavitev sprejetih sprememb v zakonodajah držav članic. Večina sprememb mora biti uveljavljena s 1. januarjem 2010, nekatere s 1. januarjem 2011 oziroma s 1. januarjem 2013 ter zadnje s 1. januarjem 2015.
Gre za spremembe pravil, ki urejajo kraj opravljanja storitev za davčne zavezance tako, da se take storitve na splošno obdavčujejo v državi članici, v kateri ima naročnik sedež, hkrati pa se razširi področje uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti.
Od 1. januarja 2010 bodo storitve, opravljene davčnim zavezancem, po splošnem pravilu obdavčene po kraju sedeža naročnika in ne več po kraju sedeža izvajalca storitev. Za storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci, bo kraj obdavčitve še vedno kraj, kjer ima izvajalec storitev svoj sedež. V določenih primerih se ti dve splošni pravili ne bosta mogli uporabiti, in se bodo uporabljala posebna pravila po načelu obdavčevanja po kraju potrošnje. Posebna pravila se bodo uporabljala za restavracijske storitve in storitve cateringa, najem prevoznih sredstev, storitve s področja kulture, športa, znanosti, izobraževanja ter telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja in elektronsko opravljene storitve.
Od 1. januarja 2011 bo kraj opravljanja glavnih in pomožnih storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ki bodo opravljene davčnim zavezancem, spremenjen, in sicer bo uveljavljeno posebno pravilo v zvezi z vstopninami.
S 1. januarjem 2013 bo spremenjen kraj najema, razen kratkoročnega najema, prevoznih sredstev in zasebnih čolnov.
Spremembe v zvezi s telekomunikacijskimi storitvami, storitvami oddajanja ter elektronskimi storitvami pa bodo uveljavljene s 1. januarjem 2015.
1.1. Opredelitev davčnega zavezanca za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev
Novela zakona glede kraja opravljanja storitev v zvezi z opredelitvijo davčnega zavezanca za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev prinaša spremembo v smislu razširitve definicije pojma davčnega zavezanca. Tako se za davčnega zavezanca šteje tudi:
- davčni zavezanec, ki opravlja tudi dejavnosti ali transakcije, ki v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZDDV-1 niso opredeljene kot obdavčljive dobave blaga ali storitev, in sicer za vse storitve, ki so mu bile opravljene;
- pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV.
Za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev, je davčni zavezanec tako tudi davčni zavezanec, ki poleg obdavčljivih transakcij opravlja tudi neobdavčljive transakcije in pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV. Tak davčni zavezanec in pravna oseba sta davčna zavezanca za vse storitve, ki so jima bile opravljene.
Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot organi oblasti, tudi če pobirajo takse, prispevke in druge dajatve ter plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami. Pri opravljanju dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi njihova obravnava kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.
Za davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, in prejme storitev od izvajalca storitev, davčnega zavezanca iz druge države članice ali iz tretje države, se šteje vsaka oseba, ki opravlja ekonomsko dejavnost v Sloveniji. Za davčnega zavezanca se šteje tudi pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV.* Pomembno je, da že razpolaga z identifikacijsko številko za DDV. Šteje se, da je davčni zavezanec po drugi alineji 24. člena ZDDV-1B tista pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa že pred njej opravljenimi storitvami, bila…
