SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 26. novembra 2020 (jezik postopka: švedščina)
„Predhodno odločanje – Nacionalna zakonodaja, ki določa popravek odbitkov davka na dodano vrednost (DDV) s strani davčnega zavezanca, ki ni tisti, ki je prvotno izvedel odbitek – Prodaja nepremičnine posameznikom s strani družbe, ki to nepremičnino oddaja, kot jo je oddajala tudi družba, ki je bila prejšnja lastnica nepremičnine – Prenehanje davčne zavezanosti za DDV ob prodaji nepremičnine posameznikom“
V zadevi C‑787/18,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Högsta förvaltningsdomstolen (vrhovno upravno sodišče, Švedska) z odločbo z dne 3. decembra 2018, ki je na Sodišče prispela 17. decembra 2018, v postopku
Skatteverket
proti
Sögård Fastigheter AB,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi A. Kumin (poročevalec), predsednik senata, T. von Danwitz in P. G. Xuereb, sodnika,
generalni pravobranilec: G. Pitruzzella,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Skatteverket T. Johansson, agent,
– za Sögård Fastigheter AB C. Rosén, generalni direktor,
– za finsko vlado S. Hartikainen, agent,
– za Evropsko komisijo K. Simonsson, L. Lozano Palacios, E. Ljung Rasmussen in G. Tolstoy, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 19, 188 in 189 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, in popravek UL 2007, L 335, str. 60, in UL 2015, L 323, str. 31, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Skatteverket (davčna uprava, Švedska) in družbo Sögård Fastigheter AB glede popravka odbitka davka na dodano vrednost (DDV), ki ga je prej izvedel drug davčni zavezanec.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 12(1)(a) Direktive o DDV določa:
„Države članice lahko štejejo za davčnega zavezanca vsakogar, ki priložnostno opravi […]
(a) dobavo objekta ali delov objekta in zemljišča, na katerem objekt stoji pred prvo uporabo“.
4 Člen 19, prvi odstavek, te direktive določa, da „lahko države članice v primeru prenosa celotnih sredstev podjetja ali dela sredstev podjetja za plačilo ali brez plačila ali kot vložek v podjetje štejejo, da ni bila opravljena nobena dobava blaga in da se oseba, kateri je blago preneseno, obravnava kot naslednik prenosnika“.
5 Člen 135(1) navedene direktive določa:
„Države članice oprostijo naslednje transakcije:
[…]
(j) dobave objektov ali delov objektov ter zemljišč, na katerih stojijo, razen tistih iz točke (a) člena 12(1);
[…]
(l) lizing nepremičnin ali dajanje nepremičnin v najem.“
6 Člen 137 Direktive o DDV določa:
„1. Države članice lahko dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev naslednjih transakcij:
[…]
(b) dobave objektov ali delov objektov ter zemljišč, na katerih stojijo, razen tistih iz točke (a) člena 12(1);
[…]
(d) lizing nepremičnin ali dajanje nepremičnin v najem.
2. Države članice podrobneje določijo pogoje za izvajanje pravice do izbire iz odstavka 1.
Države članice lahko omejijo obseg te pravice do izbire.“
7 Člen 168(a) te direktive določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:
(a) DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec“.
8 Člen 184 navedene direktive določa:
„Začetni odbitek se popravi, če je bil odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen.“
9 Člen 185(1) Direktive o DDV določa:
„Popravek se zlasti opravi, če se po opravljenem obračunu DDV spremenijo dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, med drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen.“
10 Člen 186 te direktive določa, da „[d]ržave članice določijo podrobna pravila za uporabo njenih členov 184 in 185“.
11 Člen 187 navedene direktive določa:
„1. Za investicijsko blago se popravek razporedi na obdobje petih let, vključno z letom, v katerem je bilo blago pridobljeno ali izdelano.
Vendar lahko države članice pri popravku upoštevajo obdobje celih pet let od trenutka prve uporabe blaga.
Pri nepremičninah, ki so bile pridobljene kot investicijsko blago, se lahko obdobje popravka podaljša na največ 20 let.
2. Letni popravek se nanaša samo na eno petino, oziroma v primeru podaljšanja obdobja popravka, samo na ustrezni del DDV, obračunanega od investicijskega blaga.
Popravek iz prvega pododstavka se izvede na podlagi razlik v upravičenosti do odbitka v naslednjih letih glede na upravičenost v letu, v katerem je bilo blago pridobljeno, izdelano ali, kadar je to ustrezno, prvič uporabljeno.“
12 Člen 188 Direktive o DDV določa:
„1. Pri dobavi investicijskega blaga v obdobju popravka se šteje, kakor da jih je davčni zavezanec uporabljal za poslovni namen do konca obdobja popravka.
Šteje se, da je ekonomska dejavnost v celoti obdavčena, če je dobava investicijskega blaga obdavčena.
Šteje se, da je ekonomska dejavnost v celoti oproščena, če je dobava investicijskega blaga oproščena.
2. Popravek iz odstavka 1 se izvede samo enkrat za celotno preostalo obdobje popravka. Vendar, če je dobava investicijskega blaga oproščena, lahko države članice določijo, da popravek ni potreben, če je pridobitelj davčni zavezanec, ki to investicijsko blago uporablja izključno za transakcije, pri katerih je imel pravico do odbitka DDV.“
13 Člen 189 Direktive o DDV določa:
„Za namene…
